Gospod kanonik ALOJZ ŽOLNIR – župnik v Novi Cerkvi
*22.5.1911 - +2.2.1981
Na Svečnico 1981, pred 40. leti je končal svojo življenjsko pot dolgoletni dušni pastir v Novi Cerkvi Alojz žolnir. Novo Cerkev je vodil v težkem obdobju po 2. svetovni vojni. V župnijski kroniki je zapisano, da se šele ob smrti dostikrat zavemo, kaj nam je pokojnik pomenil v življenju. Skušajmo nekoliko orisat njegov lik.
Rojen je bil v Makolah 22. maja 1911.
Svojo duhovniško pot je začel kot kaplan v Koprivnici, nadaljeval na Muti in 1940 v Novi Cerkvi. Zanimivo, da je prišel v Novo Cerkev tudi na svečnico 1940, na začetku 2. svetovne vojne. 21.4.1941 so odpeljali župnika Pavla Žagarja v Stari pisker v Celju, od tam pa v bolnico - po možganski kapi. Po treh mesecih odpeljejo tudi kaplana Alojza Žolnirja v taborišče Rajhenburg (Brestanica), od tam pa na Hrvaško. Iz pregnanstva se je vrnil 9.6.1945. Po smrti župnika Žagarja je prevzel župnijo in jo vodil do smrti 2.2.1981. Dolga leta je bil sam, 1973 pa je dobil pomoč v kaplanu Tonetu Vrisku, ki je ostal v Novi Cerkvi samo eno leto. Nasledil ga je Alojz Vicman, ki je ostal kaplan 7 let, do smrti župnika Žolnirja. Po njegovi smrti pa je ostal v Novi Cerkvi najprej kod župnijski upravitelj, nato pa kot župnik. Pogrebno svečanost je vodil novi mariborski škof dr. Franc Kramberger. Navzočih je bilo okrog 50 duhovnikov.
Alojz Žolnir je bil zadnji župnik v Novi Cerkvi z nazivom »kanonik«. Župnija Nova Cerkev je bila v 15. stoletju (1468) inkorporirana - izročena strassburškemu kapitlju v Avstriji. Tako so imeli vsi župniki naziv kanonik. Župnija je gmotno podpirala to ustanovo – kapitelj na Koroškem, tukajšnjemu župniku pa zato nudila naziv in insignije (znamenja) kanonika. Pred tem je spadala župnija pod Oglejski patriarhat.
Kanonik Alojz Žolnir je bil skrben dušni pastir. Pospeševal je versko življenje v župniji. Vsakih 10 let je organiziral ljudski misijon in večkrat duhovne obnove, trikrat je priredil tečaje za zaročence. Veliko je naredil za zborovsko in ljudsko petje. Z Antonom Smerkolom sta kmalu po vojni izdala pesmarico za ljudsko petje.
Skrbel je tudi za lepoto božje hiše in drugih cerkvenih objektov. Imel je izredni posluh za umetnost, za lepoto. Vse kar je delal, je moralo biti brezhibno in popolno. Naj naštejem samo nekaj večjih del: elektrifikacija cerkve in župnišča, nove klopi v cerkvi, druge obnovljene, novi zvonovi (eden pretopljen in povečan v Zagrebu, druga dva pa nova iz Passaua v Nemčiji), nov vetrobran pri glavnih vratih in v zakristiji, novo stopnišče pred cerkvijo, kapelica v čast Fatimski Mariji. Tudi župnišče je veliko prenavljal: fasada, gornji vhod, kuhinja…
Kronist zaključuje v župnijski kroniki o njem: »Že to vidno delo, ki da je opravil v tem težkem povojnem času, je ogromno. Če temu prištejemo še vse tisto, kar je človeškim očem nevidno, dobimo popolno sliko. Naj mu bo Bog bogat plačnik za njegov svetli lik duhovnika in za vse delo, ki ga je opravil.«
