Veliki četrtek

Pri dopoldanskih sv. mašah škofje ordinariji v stolnicah blagoslovijo bolniško in krstno olje ter posvetijo sv. krizmo. Olja se uporabljajo pri podeljevanju zakramentov bolniškega maziljenja, krsta, birme, in mašniškega posvečenja. Duhovniki pri tej sv. maši tudi obnovijo duhovniške obljube.

Na veliki četrtek zvečer kristjani praznujemo postavitev dveh zakramentov, zakramenta evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus nam je pri zadnji večerji z učenci svoje telo in svojo kri izročil v jed in pijačo, poleg tega pa je postavil tudi zapoved medsebojne ljubezni. V znamenje tega je učencem umil noge.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno podeljujejo diakonom na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Veliki petek

Na veliki petek je poleg pepelnične srede, s katero začenjamo postni čas, strogi post. Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo sv. maše. Ta dan se spominjamo Kristusovega trpljenja in smrti na križu, posebej z molitvijo štirinajstih postaj križevega pota in obredi velikega petka, med katerimi pomemben del zavzemajo slovesne prošnje za vse potrebe in čaščenje križa. Med svetopisemskimi besedili prebiramo zapis o Jezusovem trpljenju in smrti iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18, 1–19, 42).

Ljudska pobožnost križevega pota

V postnem času, ki ga začenjamo s pepelnično sredo, se kristjani bolj zavemo dragocenosti Jezusovega trpljenja. Ko premišljujemo njegovo pot od smrtne obsodbe do smrti, nam tudi naša osebna bolečina ni več tako težka. Velika opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko molitev oziroma ljudska pobožnost križevega pota. Skoraj v vsaki cerkvi ali kapeli so postaje oziroma upodobitve križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora, obstajajo pa tudi postaje ali kapelice križevega pota v naravnem okolju.

Križev pot molimo v postnem času ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju ključnih trenutkov našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ.

Molitev križevega pota je razdeljena na štirinajst postaj: 1. Pilat obsodi Jezusa na smrt, 2. Jezusu naložijo križ, 3. Jezus pade prvič pod križem, 4. Jezus sreča svojo žalostno mater, 5. Simon pomaga Jezusu nositi križ, 6. Veronika obriše Jezusu obraz, 7. Jezus pade drugič pod križem, 8. Jezus nagovori jeruzalemske žene, 9. Jezus pade tretjič pod križem, 10. Jezusa slečejo, 11. Jezusa pribijejo na križ, 12. Jezus umrje na križu, 13. Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji ter 14. Jezusa položijo v grob.

Križev pot lahko molimo skupaj v cerkvi ali na prostem, pa tudi sami kot osebno premišljevanje, še posebej v postnem času. Na začetku vsake postaje molimo vzklik: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil«. Ob koncu vsake postaje pa prosimo: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas«. Med postajami pojemo postne pesmi ali posebne pesmi za to pobožnost. Beremo lahko svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju ali pa premišljujemo po svoje, v oporo nam je molitvenik.

Velika sobota

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote. Sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko.

Velikonočno praznovanje začnemo zvečer s slovesnim bogoslužjem, pri katerem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa in krstno bogoslužje oziroma obnovitev krstnih obljub. Pri sv. maši beremo večje število svetopisemskih besedil, ki imajo globok pomen za odrešenjsko zgodovino.

Blagoslov velikonočnih jedil

Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s čaščenjem pri Božjem grobu ali pa pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …).

Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote, darov, ki smo jih prejeli od Boga, in da začutimo Božjo bližino in njegovo navzočnost v našem vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozori na Božjo bližino.

Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, pri katerem poleg berila prebiramo evangeljski odlomek, ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Sledi blagoslov prinesenih velikonočnih jedi, ki niso samo jed, ampak so tudi znamenja z globoko simboliko:

Kruh je sad Božje dobrote in človekovega dela. Je znamenje življenja in nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi kruh verniki uživali s hvaležnostjo ter ga v svetem obhajilu prejemali s spoštovanjem.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, ki je pravo velikonočno Jagnje, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu prinesemo pet rdeče obarvanih pirhov, ki nas spominjajo na pet Jezusovih ran oziroma na kapljice krvi, so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja (novega življenja). V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je vstali Kristus zdrobil.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spomnimo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Duhovnik ob koncu molitev pokropi jedila z blagoslovljeno vodo.

Velika noč

Velika noč je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih. Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga npr. prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24, 13–35). Po starodavni slovenski navadi so po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim.

Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo utrditi našo vero v vstalega Jezusa tudi na ta način, da veselo novico o vstajenju podelimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo.

dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik SŠK